1962 Markovec, Trzne – Zdevanje detelje

Na tej sliki je Martinova njiva nasproti naše hiše, zadaj pa travniški sadovnjak s hruškami, ki imajo zdaj že več kot 80 let, takrat pa so bile še na glasu, da slabo ali nič ne rodijo, ker so premlade. Zdaj vsakih nekaj let pravljično razkošno cvetijo in tudi obilno rodijo. Martinov oče stoji na zdejvaunih luojtrah, spominjam se njegove bele platnene kape, ki jo je vedno nosil – nikoli ga nisem videla pokritega v čem drugem. Sin France v slamniku in zavihanih hlačah s trirogimi železnimi vilami podaja očetu šope detelje, grabljica pa grabi deteljo na kup, očesala bo tudi ostrnico, ne le da bo lepa, ampak predvsem zato, da se krma ne bo raztresala in izničila. Ženska je po drži in obleki nekam sumljivo podobna naši mami, po postavi pa ne tako zelo. Ni nemogoče, da je bila res tam, saj smo Martinovim navadno z delom vsaj nekoliko odslužili usluge, ki so nam jih naredili s konji – oranje, brananje, prevoz drv z Marofa in podobno. Kar naprej smo nekaj potrebovali, posebno dokler smo še gradili hišo in sosedje niso nikoli, ampak res nikoli odrekli pomoči … No, zelo verjetno je, da je ženska na sliki vendarle Martinova mama, čeprav nisem povsem prepričana.Na tej njivi, kjer je bila tokrat posejana detelja, sem nekaj let pozneje prvič žela in – oh – presneto vroče in naporno je bilo, druge žanjice pa so me pikro spodbujale: “Le daj, le daj – malica ti bo ušla, ko si tako počasna!” Resnici na ljubo: ne takrat ne pozneje se kot žanjica nisem ravno proslavila … Pozimi smo se na klančku med sadovnjakom in njivo na sliki otroci poskušali sankati, spomladi smo nabirali zvončke – zdaj vse to raje samo gledam z okna.

V ozadju slike je mogočna in magična Racna gora s svojim grebenom in zaraščajočimi se košeninami, starega dela Markovca in Vrhnike pod njo pa ni mogoče niti slutiti, le na desni se med krošnjami hrušk vidi bližnji Jurkov skedenj. Racna gora je fantastična: pri nogah ji izvira reka Obrh, ob kateri strašijo Krvavo stegno, Mrdalo, Drugumuru in Ventigotris pa še kdo. Iz njenih številnih lukenj so v sivi davnini – kadar je po dolini naraščala voda – izletale jate (črnih) rac, kajti gora je votla in kdo ve, kaj je vse v njej … tako so mi povedali. So bile to tiste race, ki po starih verovanjih pospremijo dušo umrlega v onostranstvo?… Po škuotlah na Racni gori je ltuarn izlegal svoja jajca in kadar je bil jezen, ker so otroci nagajali, je letal okoli in z repom delal tako sapo, da so se hiše na Knežji Njivi podirale … Ob spomladanskem enakonočju sonce vzide natanko izza vrha Racne gore, ki je najvišji vrh na vzhodu čarobne Loške doline … In vrh Racne gore je čudno lepo poravnan, pa velik kup zloženega kamenja je tam, da se sanjaču moje sorte kar zvrti od ugibanja: so se tukaj davni predniki zbirali in častili svojo boginjo Retijo ali koga drugega, so izvajali mistične obrede, da bi pridobili sile narave na svojo stran in odvrnili zlo, ali pa je prostor kdo ve kdaj in kolikokrat služil le za opazovanje in obrambo? Za protiturški obveščevalni kres? … Pa vas Retje na vzhodni strani Racne gore – se tako imenuje zaradi izdelovalcev ret ali zaradi boginje Retije?! Hej, kako skrivnostno! Polovnikov stric se je spomnil tudi začetka neke stare pesmi, ki daje še drugačen namig: “Na Racni gori grad stoji …” Le kaj je bilo v resnici?!

* * *

Detelja je bila tistega leta 1962 najbrž pokošena že s kosilnico na konjsko vprego ali celo prvo motorno. Ko smo se mi priselili v Markovec, pa so se poleti zgodaj zjutraj po travnikih še oglašale kose: “Ke-se-le-ke, ke-se-le-ke!” se je razlegalo, ko so jih brusili, ob večerih pa je bilo po vsej vasi slišati klepanje, saj je moralo biti orodje brezhibno pripravljeno za naslednji dan.

Gledam in gledam in si skušam priti na jasno, kdo je ženska z grabljami. Najbrž je vendarle Martinova mama in nihče drugi … Grablje pa so najbrž kupljene pri sodedu, pri Lohnetovih, saj so pri njih delali najboljše daleč naokoli … Kaj ko bi po dolgem času le stopila do sodedovih in pokazala sliko, gotovo vedo o njej več kot jaz …