1962 Markovec – Bel maln

Če nič drugega je bil za tem mlinom kamnit jez, na katerem smo markovški mulci preživljali poletja, se kopali in urili druge spretnosti, z rokami lovili frilke, vreščali do onemoglosti, raziskovali skalovje in rastlinje na bregu Obrha, plezali po drevju in neskončno fantazirali o vsem mogočem, tako da smo včasih v živo videli prikazni iz svojih izmišljij – goša debelega kot naša noga, raka s kleščami, ki ti lahko zdrobijo roko, zelene lase vodnih deklic … Tudi k Malenskim na dvorišče smo radi hodili – kar tako, malo v vas k Angi, ki je bila že dekle – in čeprav smo bili samo nadležni mulci, nas nikoli zapodili. Še k atku v mlin nas je neslo, kajpada, in molče – ker se v ropotajočem mlinu tako ali tako ni dalo pogovarjati – smo opazovali premikanje mlinskih naprav in ritmično vsipanje moke ali koruznega šrota v vreče ali lesene keblice.Na drugi strani hiše so imeli Malenski majhno ploščad, pod njo pa klet in na tisti plošči smo včasih smrkljice iz drugega in tretjega razreda do onemoglosti vadile petje, še posebno tisto Ob bistrem potoku je mlin, ki jo je drugarje naučila nova, imenitna, prav oboževana učiteljica Gertruda Truda Savnik s Štajerske, ki pa na veliko žalost šolark ni dolgo ostala v Dolini. Močno smo upale, da je naše petje všeč domačemu sinu, mlademu mlinarju Slavetu, a ni bilo videti, da mu je kaj mar za naše napore, večinoma ga pravzaprav niti ni bilo doma, saj je imel veliko dela na njivah, v gozdu in kdo ve kje …

*

Po klančku navzdol ali pa z druge strani čez most so prihajali vozovi z žitom v mlin, ki je bil v pritličju srednje stavbe na sliki. Na levi je žaga, manjša stavba na desni so bile kašče in svinjaki, zadaj je skedenj, stanovanjski del je bil na sredini zgoraj. Most je prav tisto leto, ko ga je slikala raziskovalka, podrla poplava in tudi na tej sliki se vidi, da zgornji rob ograje na tisti strani proti mlinu ni več cel. Takrat se je vseeno še dalo priti na drugo stran Obrha po njem, Belmalenski atek je celo še gonil napajat živino čezenj, a potem so leta, nove poplave in razni nepridipravi naredili svoje – most je zdaj le revna ruševina, samo kolone še stojijo take, kot so bile. Po ustnem izročilu je bil ta most zgrajen le kako leto prej kot Renkoč pol kilometra vzhodneje, oba pa v času francoske vladavine, na začetku 19. stoletja. Čudovita mostova!

Pred vojno je bila tukaj poleg mlina tudi gostilna, kamor je med svojim oddihom v Koča vasi skoraj vsak dan prihajal na frakelj – frakelj, ne štamprle ! – žganja tudi Oton Župančič. Rad se je družil z domačini, spraševal o običajih, budno prisluškoval narečju in zapisoval zanimive besede. Po desetih letih pesniškega molka se je njegova muza prav v Loški dolini spet prebudila – nastala je pesniška zbirka Med ostrnicami, kjer se kar vrstijo motivi iz Loške doline, objavil pa je tudi nekaj svojih risb. Beli malen se mu je tako prikupil, da je tudi o njem napisal pesem:O, Beli malin – tam je trinajst streh,
pod njimi mlada srca, vedra lica,
tam Beli mlinar, Bela mlinarica
in z belim mlinarjem je je sam smeh.

Tam teče voda in podi kolesa,
tam teče vino in podžiga kri,
svetal od tuje sreče gost sedi,
in ko gre stran, ne čuti več telesa.

Slovarček:

• pečníca: obzidan prostorček na žagah z majhno pečjo
• makunca: drevo in plod drevesa mokovnika
• gater: vrsta strojne žage
• venecijanka: vrsta strojne žage
• frakelj: večja gostinska merica za pijače
• štamprle: manjša merica, žganjarček
• frilek: vrsta majhne ribe
• šrot: drobljenec
• kolona: obok
• goš: gož, vrsta nestrupene kače

Kraj: Markovec
Datum: 1. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/016
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka