“Kraineč” z naslikano jelenovo glavo, Podcerkev št. 40, Gerl Janez, piše ob posnetku čebeljega panja, ki ga je leta 1962 naredila Fanči Šarf pri Vrtnarjevih v Podcerkvi.
Poleg panja, ki so ga za fotografiranje prinesli na travo (ali pa je zmeraj stal tam?), se v ozadju vidi tudi Vrtnarjev čebelnjak, ki je stal na južnem robu kotanje, malo nižje od vrtnarskih gredic. Vrt so na vzhodni strani obrobljale lipe, severozahodno pa je stalo sadno drevje. Od tam je neverjetno lep pogled na Snežnik in Javornike. Kadar sem – le nekaj let pred nastankom te slike – na poti v šolo čez Lopate šla poklicat Vrtnarjevo Marijo, sem hitela tudi mimo tega čebelnjaka, kjer je prav bučalo od čebel, ko je cvetela lipa. Že malo zbledelo podobo jelenje glave na panju s slike je skoraj gotovo naslikala Vrtnarjeva Ivanka, Marijina mati, saj je bila zelo nadarjena, prav tako kot njena hči …
ROJ
Tistega sončnega dne so se otroci vračali iz šole po stezi za vrtnarjevim sadovnjakom. Zrak je dišal in v krošnjah je rahlo brnelo. Ko so po stezi drug za drugim prišli pod lipe, se je zvok sprevrgel skorajda v zamolklo hrumenje. Množica čebel je čudno nemirno vršala sem in tja nad njihovi glavami, da si niso upali dalje. Kar stali so tam in opazovali čebele. Ludvik je pokazal v krošnjo stare hruške:” Joj, glejte kaj je pa tam!” Med vejami je visela črna gmota, okoli nje pa je bil pravi oblak čebel, ki so bile videti jezne in vznemirjene. Iz čebelnjaka jih je prihajalo še več in otroci so strme gledali zdaj k čebelnjaku, zdaj na drevo.
Potem se je Marjanca ozrla gor po vrtu in zacvilila od strahu. Od hiše je prihajala čudna prikazen z velikim klobukom, od katerega je okoli in okoli visela črna tančica in skrivala obraz strašljive postave. Na rokah je nenavadno bitje imelo velike rokavice skoraj do komolca, pod pazduho pa je neslo nekakšen zaboj. Otroci so se stisnili skupaj, prikazen pa se je približala in spregovorila: “Nič se ne bojte, otroci, jaz sem, vrtnarjev ata … Čebele rojijo, veste. Družina v panju se je povečala in del čebel s staro matico se je odselil na drevo, mlada matica pa je ostala v panju. Kmalu se bo roj usedel, potem pa ga bom obral v tale novi panj”.
Čebelar je prinesel še lestev, splezal po njej in se lotil dela, otroci pa so še kar gledali.
“Malo stran se pa le umaknite, da vas kakšna razdražena čebele ne piči, ko niste zaščiteni!”
Šele ko se je čebelar s polnim panjem odpravil k čebelnjaku, so se otroci zamišljeno razšli vsak na svoj dom. Mogoče si je kateri zaželel, da bi tudi sam imel čebele, gotovo pa so se kakšnemu tudi pocedile sline ob misli na med, ki ga nabirajo po cvetju in nosijo v panj …
Otroke in zgodbo sem si seveda izmislila, kajti roja pri Vrtnarjevih nisem nikoli videla in Vrtnarjev ata v moji prisotnosti tudi nikoli ni hodil okrog v čebelarski opravi. Kdo ve zakaj sem mislila, da bi lahko bila moja zgodbica kakemu otroku všeč … Ampak navsezadnje: čisto lahko bi se bila pa res zgodila …
Pri čebelarjenju mora biti vse dobro premišljeno in narejeno ob pravem času. Gotovo tudi vhod v panj na sliki ni slučajno prav tak kot je. Vidi se, da ga je izdelala morda okorna ali utrujena, a zelo skrbna roka.
Kraj: Podcerkev
Datum: 1.- 15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/332
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
