Bolj kot gregorjevo sicer poznamo valentinovo, ki danes velja za praznik zaljubljencev in ker diši po zahodu, je veliko bolj znan in priljubljen, predvsem med trgovci, ki na ta dan dodobra napolnijo svoje blagajne. Valentin ima res ključ od korenin, ampak Gregor je pa tisti pravi znanilec pomladi.
V času julijanskega koledarja je bil Gregor znan kot prinašalec luči, ko se je dan bistveno podaljšal. Godoval je na prvi pomladanski dan in je bilo že dovolj toplo, da so tudi ptiči veselo frleli naokoli. Ta svetnik, Gregor Veliki imenovan, je bil rojen v Rimu, tam okrog leta 450. Veljal je za idealnega papeža in učitelja. Vpeljal je nov koledar – gregorijanski, ki ga uporabljamo še danes. S spremembo koledarja pa se je Gregorjevo pomaknilo s prvega pomladanskega dne nazaj, na
12. marec, kjer je ostalo do današnjega dne.
Da se Gregorjevo praznuje na god Gregorja, ni popolnoma točen podatek, saj je Cerkev leta 1969 njegov god prenesla na 3. september, ko je bil posvečen v škofa. Zdaj smo pa pri bistvu zadeve. Stari Gregorjev god, dan njegove smrti leta 604 v Rimu, je namreč padel ravno v čas posta pa zabave niso bile mogoče. Ni problema, bomo prestavili na poznejši čas. In so.
Pri nas velja, da se na gregorjevo ptički ženijo. V resnici to počnejo že 22. januarja na vincencijevo, na valentinovo in celo na urbanovo, 25. maja. Ta dan je sicer, vsaj pri starejših, bolj znan kot dan mladosti, ampak po osamosvojitvi so nam vse pobrali in tako tudi dan mladosti. Pa ni bil napačen praznik.
Sv. Gregor je zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov, študentov, učiteljev, učenjakov in je seveda glavni patron glasbenikov, pevcev, pevskih zborov in zborovskega petja ter gregorijanskega korala, ki se po njem tako tudi imenuje. Najbolj zanimive šega na ta dan pa nimajo svojega izvora v kmečkem življenju, pač pa v obrtniškem in delavskem svetu. Daljši dan je pripomogel, da obrtnikom ni bilo treba več delati ob luči.
Gregorjevo je omenil še Oton Župančič v svoji pesmi Duma:
Na Gregorjev – otec, še veš? – se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala:…«Čuješ živ-živ?«
To je »živijo« – zdaj starešina je mladi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem,
povlekel si me za rokav in mi rekel naj iščem.
Tudi to fotografijo je leta 1962 naredil cerkniški fotograf Jože Žnidaršič-Bajček st. Fotografija je bila narejena isti dan, kot fotografiji: Pogled z Rancarebri (2) in (3).
Kot je v komentarju k Pogledu z Rancarebri (1) napisal 26. 5. 2013 neznani komentator mm, je prvi objekt spredaj Turkov kozolec, ki so ga postavili leta 1931.
