Gospodinje iz Trzen oziroma Belega malna so na Brodu prale le redko, saj so imele lepo kamnito in pozneje betonsko perišče veliko bliže v vasi, tiste iz Ta starega Markovca pa sem sploh niso prihajale. Na Brod se je šlo kvečjemu prat pozimi prašičja čreva, perilo pa le izjemoma v veliki suši, ko je Studenček pri Bočkovi Mici imel celo v najgloblji kotanji premalo vode za pranje.

Pač pa smo se na Brodu otroci veliko kopali, ampak to je že druga zgodba.

Živela je z mamo Ivanko, sestro Geli in starim očetom v posebni hiški s posebnim vrtom. Ata, kot so ga klicale Vrtnarjeve, je v tistih letih imel pravo in resnično vrtnarijo, edino daleč naokoli, z vrsto čudežnih toplih gred na zgornjem, najtoplejšem robu vrta. Pripovedovali so, da je bil pred vojno vrtnar pri gradu Snežnik, a nam otrokom tega ni bilo mar. Bilo je dovolj čudovito, da je poleg toplih gred in vodnjaka s suhozidom imel tudi čebelnjak in zajčnik, zdi se mi, da tudi sušilnico za sadje. Na vzhodni strani se je hiške držala nekakšna lesena veranda, v kateri je vedno nepopisno lepo dišalo, saj so se tam sušila semena, čebula, česen in zelišča … Spomladi so gospodinje iz vse doline hodile k Vrtnarju – nihče ga ni imenoval drugače – kupovat sadike, največkrat kapus in solato, tiste bolj optimistične tudi paradižnik, ki jim potem skoraj nikoli ni dozorel in pa mačehe za na grobove. Ob vhodu v vrt je bil vodnjak za kapnico, ki je bil obdan s kamni, preraščenimi s smiljko in ta je ob cvetenju omamno dišala. Na robu sončne kotanje, v kateri je bil vrt, pa je vsako leto cvetel temno rdeč rožlin; po domače smo tistim rožam rekli puaplni. Ob vzhodnem robu vrta je raslo nekaj mogočnih lip, nižje po pobočju in na zahodu pa sadno drevje … Zame je tisti vrt za vse življenje ostal nekakšna rajska podoba in nikoli nobeden se mi ni zdel več tako lep … Mogoče tudi zato, ker drugod ni bilo zajčnika, kjer bi čakala sivo in belo lisasta zajklja Marta, da bova prišli z Marijo in jo božali med ušesi. To ji je bilo tako všeč, da je kar otrpnila, zdelo se je, da je tudi dihati pozabila … no, potem je imela mladičke, ampak take smo imeli tudi doma. Pa tudi Marti potem ni bilo več za igro in božanje, celo napadalna je postala.

Da sta panja na sliki tako lepo poslikana, ni naključje: gotovo ju je poslikala Vrtnarjeva hči Ivanka; ona je to znala, zelo lepo pa je risala tudi Marija, tega se najbolj spomnim o njej. Ivanka je bila zelo izobražena in pravzaprav mi ni jasno, zakaj je živela v Podcerkvi, ko bi gotovo lahko dobila kakšno dobro službo … Po šoli sem skoraj vsak dan ostajala pri Mariji – raziskovali sva po vrtu in okoli živali, se motovilili Vrtnarjevemu atu pod nogami, ga spraševali vse mogoče, zašli kdaj tudi na Ulako, tako da sem velikokrat prišla domov šele pozno popoldne. Mama se je že navadila, da sem se najbrž zadržala pri Mariji. Naloge sem potem pisala pri luči …

Nekoč sva z Marijo stikali po zastekljeni verandi, kjer so se sušile rastline in Marija mi je s prstom pokazala na polico visoko pod stropom: “Vidiš tisti kovček? … V njem so stvari strica Milana.” “Kje pa je stric Milan?” “Ubili so ga,” je zašepetala Marija … Nikoli nisem slišala zanj. “Tudi moje strice so ubili,” sem enako zaupno povedala. Potem sva se igrali naprej … Takrat se mi je zdelo, da ima vsak učenec v razredu sorodnika, ki so ga – ko nas še ni bilo – ubili in da drugače skoraj ne more biti.

Nekega dne je k Vrtnarjevim prišel nenavaden mož z izrazitim obrazom in temnomodro baretko na glavi, enakim temnomodrim ogrinjalom in veliko mapo pod pazduho. Z Ivanko in očetom so se prisrčno pozdravili, posedli okoli mize in se zatopili v svoje pogovore, nas otroke pa poslali ven. Komaj sem še utegnila vprašati Marijo, kdo je ta nevsakdanji človek. “Lojze Perko, slikar!” je rekla. Vso pot do doma sem premišljevala o njem in ko je čez nekaj let imel razstavo v telovadnici TVD Partizan v Starem trgu, sem že vedela, da je to tisti mož, ki sem ga videla pri Vrtnarjevih in je zato gotovo najboljši slikar na svetu.

Drugače pa smo vse vroče poletne popoldneve tam čofotali, vreščali in poskušali zaplavati od enega kamna do drugega ali celo na drugo stran brega, si delali plavalne šlaufe in splave iz bigovja in se imeli skrajno lepo. Ko smo postali lačni, smo napulili še več bigovja in žvečili njegove sladke srčke, z dolgimi zunanjimi listi, polnimi zračnih mehurčkov pa še obogatili svoj plavalni pripomoček. Z žejo ni bilo problema – voda iz Obrha je bila pitna, sicer pa smo jo tako ali tako pili ob ponesrečenih plavalnih podvigih. Rib tam v dosegu naših rok ni bilo videti in z rokami smo takrat tako ali tako znali ujeti le tiste male neužitne ribe, ki se skrivajo pod kamni ali med njimi in jih je sama glava in rep. Rekli smo jim frilki in težko jih je bilo opaziti, še težje dovolj hitro zgrabiti, a smo z vajo postali neustavljivi mojstri. Naše mačke so bile tega zelo vesele. Ampak te smo lovili samo pri Belmalenskem jezu, ne na Brodu, tam jih ni bilo.

V bližini našega kopališča je bila speljana dolga brv iz po dveh desak, brčica, dvignjena od tal le malo več kot pol metra, ki je čez poplavne travnike vodila na žago Marof. V poletnih popoldnevih je bila čudovito topla za poleganje in igro. A tisto, kar nas je res privlačilo, je bil prepovedan sad, ki se mu je reklo Olarija. To je predel z globoko vodo slabih sto metrov dalje po strugi Obrha, kamor smo neplavalci smeli le kot gledalci. Na sliki ga je mogoče videti v skrajnem kotičku struge. Da ste to videli! Voda je bila srhljivo globoka in zelena, v njej so bile velike ribe in včasih jo je preplavala celo kakšna belouška. Vanjo so vodile lesene stopnice, na drugi strani pa je bilo treba zagaziti do kolen v blato, če si hotel ven. A to ni vse. Starejši fantje, večinoma starotrški, so zgradili tudi leseno ploščad iz krajnikov, kolov in rabljenih desk, na njej postavili barako z ravno streho, ki je služila za skakalnico in seveda je bila tam tudi lestev, po kateri si splezal gor in potem elegantno skočil v vodo. To so bile predstave! Hitali so se med sabo, kdo bo skočil dlje in lepše, pa tudi kdo bo dlje zdržal pod vodo. Za hec so ničkolikokrat tauhali novčič ali kamenček, skakali salto, bombico in lastovko … Tam so bili oba Toneta Šepca pa Rudi Markolčič, Lojze iz Loža in še veliko drugih, a so njihova imena nekam odplavala. Pa seveda dekleta – Zinka, Marica, Ela … Sčasoma se je v Olariji zbirala mladina od vsepovsod, posebno ob nedeljah popoldne. Včasih so zakurili tudi ogenj, zlasti proti večeru, menda zaradi komarjev. Še danes imam pred očmi neverjetno vzdržljivega Markolčiča, ki je stavil, da bo pod vodo napravil sto krogov s premerom kakih deset metrov. Ne spomnim se, kako se je tisto končalo, vem samo, da smo takrat tudi mlajši hoteli nemudoma plavati pod vodo in smo se na veliko bahali, koliko smo že ali še bomo, a nas je že po dveh metrih skoraj pobralo, če smo se sploh uspeli potopiti.

Seveda smo si mlajši, dokler še nismo znali, zelo prizadevali, da bi se čimprej naučili plavati in si s tem pridobili pravico do kopanja v Olariji. In potem smo posnemali starejše pri vseh podvigih in neprestano preizkušali svoj pogum, moč in spretnost …

Že v mraku smo se vračali domov, tresočih kolen od utrujenosti in lakote, ker nas je voda prevzela, pogoltnili večerjo in popadali v postelje. Naslednjega dne pa spet …

Ko je tekel čas, se je tudi na Brodu in v Olariji vse spremenilo: vse manj je bilo kopalcev in peric, vse več grmovja, brvi so zgnile ali jih je odnesla voda, podrla se je skakalnica. Nihče več ne hodi tja, samo še živali, pa kak zgubljen ribič ali lovec …

No, te korete, kočije in kočijce so bile univerzalno vozilo, uporabno za marsikaj. Večinoma so jih “upravljale” in vlekle ženske: z njimi so vozile z njiv poljske pridelke za sprotno rabo, največkrat skuho za prašiče. Enako dobro se je v njih peljalo žito v mlin ali provizacija iz trgovine, perilo k potoku, bolnega otroka k zdravniku ali tovor odpilkov in pilance z Marofa za prvo silo. Ko sem si spet enkrat zlomila nogo, me je oče nekajkrat celo peljal s koreto v šolo, dokler si nisem toliko opomogla, da sem lahko sedla na štango kolesa. Ne vprašajte kakšno zabavo je imela takrat z mano mularija!

Koreta je bila tudi splošno priljubljen otroški rekvizit, bodisi da so starejši v njej po svoji poteh prevažali nebodijihtreba ta male, ki so jih morali paziti, ali pa so se samo spuščali z njo po klancu in prirejali dirke. Pokonci postavljena je bila čisto dobra hiša, prevrnjena s kolesi navzgor pa skrivališče. Zabavno je bilo tudi pri zvrnjeni koreti do onemoglosti poganjati kolesa v prazno in nič hudega, če se je kje pojavil kak madež od šmira, kajti tudi pri koreti so morala biti kolesa podmazana, da so lepše tekla. Če se je pri koreti kaj polomilo, recimo kolo, je bila to kar resna reč. A so se k sreči največkrat odlomili le ročaji na ojesu – takrat je bilo koreto težje držati in vleči. So pa otroci zadaj malo bolj potiskali, kajti porivati kočijo je bila njihova standardna naloga. Tako so tistemu spredaj olajšali delo, niso mogli zaiti v kakšno nevarnost, pa še mišice so si krepili.

Nekoč sem naletela na koreto celo v pesmi. Ne spominjam se več natančno besedila, toda šlo je za mamo in njeno koreto, s katero sta bili nerazdružljivi. Prav milo se mi je storilo. Pesem je napisala Tonka iz Begunj, sestra naše pokojne učiteljice Rozke in mislim, da jo imam še vedno nekje shranjeno.

Rihtarjeva hiša stoji ob cesti in od nje jo še danes loči precej visok kamnit zid, ki se vidi tudi na sliki. Nanj smo mulci vedno znova in neutrudno skušali splezati, še zlasti, ker je bilo prepovedano in nevarno. Na nasprotni strani vaške poti ob Knausovem vrtu in Točkovi hiši je bil globok jarek, po katerem je ob nalivih drla voda, ki je spominjala na mlečno kavo in ko je dež ponehal, smo otroci hiteli broditi po tisti brozgi, ne glede na to, kako glasno so odrasli vpili na nas, da bomo dobili garje. Včasih je tam ostalo nekaj vode še naslednjih nekaj dni in šele ko smo v njej videli gomazeti drobcene živalce, najbrž ličinke komarjev, se nam je res zagnusila in poiskali smo si drugo zabavo … Nosili smo drug drugega cumeli, tolkli na Blaževem pločniku papriko iz koščov opeke ali talerčke iz čarobnih pokrovčkov od kokte, ki je prav takrat prišla na trg.

Jaz sem še posebno rada hodila k sosedom Blaževim, ki so bili z mojimi starši prijatelji v dobrem in slabem … Blaževa teta mi je včasih v debelo skodelico z ročajem, kakršne so imeli za čaj, dala ješprenja. O, kako je bil slasten! Pri nas nismo imeli zemlje, nismo sejali ječmena in torej tudi nismo imeli ješprenja. Ne vem v čem je bil drugačen od poznejših ješprenjev v mojem življenju, a nobeden več ni bil tako dober. Tudi kruh je bil tam drugačen: naš je bil hlebec, enkrat na teden spečen v peči iz enotne moke iz trgovine in spodaj siv od pepela. Toda ko so pri Blaževih kupili nov, bel emajliran štedilnik znamke Tobi, je Blaževa teta v njegovi pečici pekla kruh iz domače moke v protfanu, ki je bil po dnu namazan s svinjsko mastjo! Lahko bi ga pojedla pet kosov …

Pri Rihtarjevih so ob nastanku te slike najbrž nekaj popravljali v hiši: vidimo kose lesa na kupu in vmes čudovito izrezljan kos vratnega krila, na desni strani pa se zdi, da je pokonci postavljena truga za razsute tovore, s kakršno so vozili krompir in peso z njiv ali pesek iz peščenka …

Ampak to s cimprom – ali kar že je – na sliki nima zveze … Jaz sem se teorije tesarstva učila v Podcerkvi, ko je oče po šihtu na Marofu sam tesal trame za ostrešje hiše, ki smo jo gradili. Les, ki ga je dobil za doto od doma, je bil zložen ob poti pod vasjo malo naprej od Fricovega skednja. Oče je potem posamezno deblo podložil s tramički, ga premeril, označil in napel vrvico, stopil nanj kot mož na gornji sliki in začel tesati. Les je bil še svež in je lepo dišal po smoli, ki se je cedila iz njega tu in tam. Od daleč sem gledala, kako je močno in natančno zamahoval s sekiro, da je vsakič zasikala skozi zrak. Dolge iveri so se v ravni črti počasi ločile od debla, a so se še držale skupaj, dokler je le šlo. Pobiranje tistih trsak je bilo moje delo. Nalagala sem jih v kočijo in vozila zlagat domov pod uadnes. Tam so se posušile in postale odlična spodnajta za v peč in štedilnik. Imele so le eno napako: prehitro jih je zmanjkalo, čeprav sem pobrala vse do najmanjše … Moram pa pogledati, kako je bilo z našim cimprom potem: so bile na roke stesane tudi špire ali je bil že med tistimi, ki so jim špirovce zrezali udarniško oče in sodelavci neke nedelje na Marofu? Takratno vodstvo podjetja je nekaj časa namreč dovolilo, da so si njihovi delavci v prostem času sami s pomočjo sodelavcev in mojstrov zrezali gradbeni les za hiše. Storitve ni bilo treba plačati, le odslužiti delo kolegom, kar pa je bilo tako ali tako samoumevno – danes gradimo pri meni, jutri pri tebi. Kar naprej so nekje vezali ali stavili cimper , kaj kopali, fršolali ali betonirali … že deset in več let pred nastankom te slike, potem pa še vedno bolj.

Kako je bilo pri vezavi in postavitvi ostrešja naše hiše, se ne spomnim dobro, vem le, da so delavci malicali razkošno: kruh, sir in šunkarico iz trgovine, pili pa doma narejeno figovo vino, ki so ga zelo hvalili, do zadnje kaplje spili in potem nekateri do večera onemoglo ždeli na gradbišču, nad njimi pa je z rdečimi, belimi in modrimi papirnatimi trakovi plapolala huojca na vrhu slemena, ki so jo tja po stari navadi za srečo, varstvo nove strehe in v znak, da je gradnja dosegla najvišjo točko, sami pribili.

Kaj Patuošca fanta, ki jo osvaja, najprej vpraša?

Pravilen odgovor je :”Pa znaš tesat’?!”

In če ni znal, se nista imela več kaj pogovarjati … kako bi pa preživljal njo in otroke, če ne bi znal tesati?

V Podcerkvi z vodo nismo imeli težav – ob Jurjevcevi hiši je bila zvirna štierna, kamor so prihajali včasih po vodo tudi iz drugih hiš in nikoli je ni zmanjkalo. V Markovcu prva leta vodnjaka še nismo imeli in vodo smo nosili vsak dan iz enega ali drugega od bližnjih studencev v dveh rjavih emajliranih vedrih. Kakšen blagoslov so bili pravzaprav ti studenci – pa smo zdaj kar pozabili nanje …

Med gradnjo hiše smo vodo za malto vozili na ulaku, ki je imel na podoben način kot baču na sliki pritrjen – najbrž izposojen – bencinski sod. Imeli smo tudi enak lij, vodo iz studenca pa smo zajemali z vedrom ali pa z veliko zajemalko, narejeno iz vojaške čelade, pritrjene na drogu. Vodo smo potem na roke prepeljali na gradbišče in prelili v drug sod, da je bil ta na ulaku pripravljen za novo vožnjo – zidarji niso smeli nikoli ostati brez vode.

Zidarji so si z vodo tudi tešili žejo – za to sem bila zadolžena jaz. Še vedno imam shranjeni tisti dve steklenici, zeleno in rumeno, s katerima sem oskrbovala gradbišče s pitno vodo. Čudež, da teh dragocenosti po nesreči nisem razbila. Bilo mi je pet ali šest let, ko sem – posebno v vročini – nenehno potovala s tistima steklenicama od studenca do gradbišča in nazaj. Všeč mi je bilo, kako je brbotalo iz steklenice, ko sem jo potopila v vodo, zato sem včasih vodo izlila in jo napolnila še enkrat … Ko sem dostavila steklenico sveže in mrzle vode zidarjem, je bila prejšnja že prazna in spet sem šla na pot. Ne daleč, kakšnih sto ali nekaj več metrov do Martinovega studenca … Zidal je mojster Šepec, Andretov iz Starega trga, pomočnik je bil Kraščev France iz Kozarišč, malavar pa Zgrabnov iz Podgore in kdo od domačih, celo jaz sem poskušala v tistem plitvem lesenem bazenčku z motiko na dolgem ročaju mešati pesek, apno in vodo …a me je motika včasih skoraj vrgla po tleh. Veliko kamna za hišo smo dobili od starega podrtega kozolca, ki nam ga je dobrohotno ponudil Malenski atek (povezava Beli malen), bilo je tudi nekaj malega nove rdeče in rumene opeke, ki je imela zagonetno oznako “B:J”. Do danes nisem razvozlala, kaj bi lahko pomenila … Primanjkovalo je materiala, da smo ga znašali od vsepovsod, sosedje pa so nam prijazno posojali zdaj voz, zdaj živinče, zdaj to in ono pripravo, oče pa je ob tem neznosno trpel, saj se je čutil dolžnega posojeno čimprej vrniti in odslužiti, a ni vedel, kdaj bo in kako … pa da se ja ne bi kaj polomilo – izposojene reči se najraje pokvarijo.

No, daleč me je zaneslo od bačve na sliki … A lahko rečem, da mi je iz tistih časov ostalo globoko spoštovanje do vode in kar zaboli me, ko šumi po odtočnih ceveh meni nič tebi nič tja ven iz strojev ali kopalnice. Zdi se mi, da je to pregrešno obilje samo začasno in da jo bomo kmalu spet nosili v vedrih iz studenca ali vozili z bačvami iz Suodla … Mogoče bomo tudi oživili starodavne navade slovanskih prednikov, ki so po božje častili vodne izvire. So že vedeli zakaj.

Ko so bila sušna obdobja, so ljudje s takimi bačvami hodili po vodo od vsepovsod. Polovnikov ata in Gržetova mama sta večkrat omenjala sušo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, ki je bila tako huda, da so po vodo v Loško dolino z vpregami prihajali celo s Pivškega. Nazadnje so tudi v Loški dolini usahnili vsi studenci, samo v Suodlu pri Marofu je še bila. Oče me je nekoč med enim od številnih obiskov pri njem na Marofu – mislim, da je takrat delal v mašinhauzu – peljal pokazat, kje je ta Suodu: prav nasproti žage, tam kje je voda najgloblja in struga najširša. “Vidiš stopničke?” mi je pokazal globoko v zeleno vodo, kjer je bilo res videti nekaj stopnic, prekritih z muljem. Tam je bila voda najgloblja in v strugi je bil studenec, ki ga drugače ni bilo opaziti, le v suši. “Da boš vedela, če bo kdaj sila …” Kako pomembno je vedeti prave reči, kadar je sila! Starejši so skrbno prenašali na otroke takšne informacije, ki so bile lahko usodne.

Postava na sliki je prava mala umetnina, mirno bi jo lahko razstavili v kakšni sodobni galeriji. Tam bi protestirala proti vojni, pozivala k miru in sporočala o Babnem Polju in njegovi tragediji, ki so jo povzročili vojaki v natanko takih čeladah. Tudi tukaj ni tiho, le poslušalcev ima bolj malo, ko pripoveduje, da je Babno Polje preživelo, da gre življenje dalje, da je treba jesti, če hočeš delati in da brez dela ni jela … Zato pa odganja divjad z njive pese, ki mora ostati in se zrediti za male babnopoljske preščke, da bodo veliki in debeli in bodo dali zabelo in meso družini v mrzli zimi … Koliko špeha bodo imeli: tri, štiri ali pet prstov na debelo? Upajmo, da so ješči in ob zakolu ne bodo osramotili gospodinje z le borno maščobno oblogo. Kako bodo pa ljudje delali, če hrana ne bo dovolj zabeljena?! Zelje, če ni klobase ali ocvirkov poleg, se samo na rebra obesi, moči pa ne da nobene! Kdo je kriv, če so prašiči kumrni?! Najbrž zanikrna in nesposobna gospodinja – kdo pa drugi … Tudi zato je žrtvovala vrečo in stari površnik, kajti če ne bo krme, ne bo špeha. Že res, da bi srno ali jelena lahko tudi skrivaj počili in pojedli, a ne tako blizu vasi, kazni so prehude … Saj bo cunje, če ne bodo razpadle, shranila za drugo leto, pa bo. Čelada bo pa še za dolgo.

Oče si je iz odpadnega železa sam skoval dolge in kratke, ploščate in šilaste svedre, okrogle in ploščate kajle ter priloge in iz debele žice celo sploščeno žličko na dolgem ročaju za odstranjevanje kamnitega prahu iz lukenj. Potem me je poklical in zlezla sem k njemu v tisto jamo. “Tako!” je rekel. “Jaz bom tolkel, ti boš pa po vsakem udarcu obrnila sveder”. Pa sva delala. Ko se je v luknji nabralo prahu, ga je s tisto žlički podobno rečjo izvlekel ven in tolkel naprej. Všeč mi je bil tisti prah, bil je mehak, skoraj svilnat in dišal je nekoliko po nafti. Ko se je očetu luknja zdela dovolj globoka – vsaj pol metra je rekel, da mora biti, pa najbrž ni bila vedno – je vanjo zabil okroglo zagozdo in včasih je kamen počil na dolgo in široko, drugič pa samo za pest ali še manj. Zmetala sva ga ven in začela znova. Kamen je bilo treba skrbno očistiti in pregledati, kje so raze, po katerih se bo morda razklal, če bova na pravo mesto zabila ploščato kajlo. Sčasoma so svedri od nabijanja postali že razcefrani pri vrhu in zagozde prav tako. Kakšna stvar se je tudi zlomila, posebno priloge, ki so bile tanjše.

Peklensko vroče je bilo v tisti jami za hišo, ki se kar ni hotela dovolj povečati in izmišljala sem si vedno nove izgovore, da bi lahko šla ven … ampak ni bilo milosti. Dokler ne bo dovolj velika in čisto pravilne oblike, ne bova nehala … Potem sem upala, da bo morda začelo deževati, a je bilo kot zakleto – ne sapice, ne oblačka, ne senčice … Upanje, da bi naletela na izvir pa je bilo tam čista utopija …

Vse drugo v zvezi z nastankom našega vodnjaka pa je do zdaj že utonilo v pozabo …

Kar milo se stori človeku, ko preko stare slika pokuka v čas, ko je bilo vse drugače … Pred domačo hišo na pločnik med okni so se postavile mati in njeni dve hčerki. Mati je spokojno sklenila roke na predpasniku, hčeri sta dali vsaka eno roko v bok. Tako je prizor na sliki odlično uravnotežen. Eno okno s platneno zaveso na zankah in najbrž debelejši žici je odprto, drugo s kratko zaveso pa ne. Mama je lično pokrita v pod brado navzkriž zavezano ruto s temnim štemom, oblečena v temnejši vzorčast gvant, čez pa ima privezan do pasa fiertah. Noge so v temnih bombažnih nogavicah in obute v tiste značilne črne copate z gumbkom ob strani. Pametno in umirjeno gleda fotografinjo.Mame na sliki nisem dobro poznala, njeni hčeri dvojčici pa še kar, čeprav sta bili veliko starejši od mene. Tukaj sta – kot vedno – v enakih oblekah s kratkimi rokavi, v pasu rezanih in spredaj zapetih. Podobni sta si v drži in izrazu na obrazih. Bili sta zelo navezani ena na drugo, skupaj sta delali in le redko je bilo videti eno samo vse do poznih let.

Ko smo se preselili v Markovec, sem že od začetka vsako nedeljo ob pol desetih videvala dve ženski v enakih plaščih, enakih rutah in vsako s svojim tuašlcam, ki sta dostojanstveno zravnani sedeli vsaka na svojem, kajpada enakem kolesu in ju počasi poganjali proti Staremu trgu. “Kdo pa je to?” sem bila radovedna. “Druolieve dvojke,” so rekli … Takrat je bilo reči za odrasli ženski, da sta dvojčici nekoliko smešno, zato so jima rekli “dvojke”.

Ko sem jima nekoč – kot me je trudoma naučila mati – voščila dober dan, mi je prišlo v duetu prijazno, široko nasmejano in zveneče naproti: “Dober dan, punčka, čigava pa si, ko si tako pridna?” Izmomljala sem odgovor in onidve sta rekli: ” Tako, ja, lepo da se starejše vnaprej pozdravi!” In že sta bili nekje daleč naprej, jaz pa sem neverjetno počaščena in presenečena gledala za njima. Zlepa se ni zgodilo, da bi mulca kdo tako prijazno ogovoril. Zato sem potem naslednjo nedeljo prav vahtala, kdaj se bosta pripeljali mimo hiše, da ju bom spet lahko pozdravila in mogoče še enkrat doživela tako prijazen odziv. In sem ga res. Drugih ljudi ni bilo tako lepo pozdravljati, njiju pa … Vsi moji poznejši stiki z njima so se sončili v spominu na tisti prvi vtis. Bili sta vedno enako prijazni.

Poznala sem tudi njunega brata Jakoba, ki je bil že starejši možak, ko sem prišla v službo. Med drugim je bil zadolžen za nasade okoli tovarne in nekega jesenskega dne mu je delovodja naročil, naj za zimo pripravi vrtnice, ki so še kar cvetele pred okni menze. Jakob je cvetove porezal in jih prinesel v našo pisarno, rekoč, da se mu jih škoda zdi zavreči, mogoče bi jih dali v vodo. Tako je tisti šopek ostal pri nas tako dolgo, da so na nekaterih stebelcih odgnali drobceni brsti … Ni mi dalo miru, posadila sem jih v zemljo in naslednjo pomlad je pred hišo pognala mlada vrtnica. Po več kot treh desetletjih je še vedno tam, samo izrodila se je, sirota: namesto elegantnih roza cvetov zadnja leta dela samo še skoraj bele, razkuštrane, rahlo starinske …

Samo čevlje imata dekleti različne, vse drugo je enako… Gotovo je raziskovalka kje zapisala tudi pripovedi njihove mame … radovedna sem, o čem so govorile, gotovo je bilo zanimivo.

Slovarček:

• štem: okrasna obroba
• gvant: obleka
• do pasa fiertah: predpasnik, zavezan v pasu
• tuašlc: torbica
• vahtati: paziti, varovati

Kraj: Viševek
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Pavla Štrukelj
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/244
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka

Na tem izseku se dobro vidi sveže popravljena slamnata streha. Potrebna je bila ržena škupa, čim daljša in lepo počesana, prirezana na enako dolžino. Pogosto so kot tukaj prekrivali le slabši del strehe, saj škupe ni bilo na pretek.

Spominjam se še, ko so v Markovcu pri Lohnetovih popravljali streho prav podobnega skednja. Bil je velik, kaj velik, velikanski dogodek pri hiši, na katerega so se pripravljali vse leto: treba je bilo dobiti ali pridelati dovolj snopov slame prave dolžine in kvalitete, pripraviti dovolj leskovih palic in vrvice ali žice za pritrjevanje … in kdo ve, kaj še vse. Treba je bilo poiskati mojstra, ki so bili tedaj že redki, mu mestlirati – streči ves čas, ga hraniti in napajati in nazadnje tudi ne čisto poceni plačati …

Tudi pri Šišnekovih v Podcerkvi so v petdesetih letih še imeli slamnato streho na skednju in hiši, zaradi česar jim oblast ni hotela priključit elektrike, ker je bilo nevarno za požar. Tako je vnukinja Šišnekove matere pri sveči vse noči brala Grofa Monte Krista in čez vse mere obremenila oči … Mati pa so se bali Škupneka, da ne bi strehe razkopal ali celo zažgal …

KAKO SO SE KOZE IN KRAVE PONOČI SELILE

So dejali loški fantje: “Dajmo nahecat starega Cigleta in Storška, da bosta prav preklet’ skakala!” Pa so šli ponoči v Ciglovo štalo in so krave peljali k Storžku, koze iz Storžkove štale pa k Cigletu …

Cigle je imel navado, da je tudi ob treh ali štirih zjutraj vstal, pa krave nefutrou; napajala sta jih pa zmeraj oba naenkrat – Storžek koze, on pa krave. No, zdaj pa je Cigle vstal, odpre vrata, pa: “Beee!” Pa koza!!… Je bil tudi on brihten pa navihan, je pa lepo šel k Storžku in rekel:

»Rudel, pojdi v štalo pogledat, če so naše krave pri tebi!«

»Ja – kako bodo pri meni!?«

»Veš, te barabe so tvoje koze k meni pripeljale!«

Sta šla pogledat, pa krave: “Muu!” … že lačne, ker so bile vajene zgodaj jesti.

No, potlej sta pa hitro zamenjala …

Zjutraj je bilo vse polno zijal okoli naše hiše, izza vogalov in povsod – so loški fantički gledali pa čakali, kaj bo, ko bosta šla Cigle in Storžek napajat …

Kaj ni hudir – so bili iznenadeni: Storžek je prignal koze h koritu, Cigle pa krave! Tako kot zmeraj!!

Bogdan, Vida in Milka, nasmejani in razigrani, kakor da se bodo peljali lepo naokoli in ne po stezi čez Gričkapelco v mesto Lož ali k maši v Stari trg. Pa so samo pozirali.

Gričkapelca – to je Marijina kapelica tam na griču med Ložem in Podložem. Nekoč je nekomu v Podložu zbolela svinja, ki se je ravno oprasila. Pa prideta dva tujca, falota, in pravita: ” Do Gičkapelce mora iti, pa bo ozdravela!” In so jima zaupali svinjo, da jo bosta peljala do Gričkapelce in nazaj. “Pa nihče ne sme iti za nama,!” sta še naročila. In so šli in je svinja  najbrž res ozdravela, ker je ni bilo nikoli več nazaj, “zdravilcev”  pa tudi ne.

O Podložu, eni najbolj idiličnih vasi daleč naokoli, pripoveduje zgodba, da je nastal potem, ko so gospoda z Loškega gradu tja nagnali tlačane, ki jih je bilo treba kaznovati; kaznjence. Menda so bili tisti ljudje zelo žleht. Morali so biti tam in pasti živino – tako je ukazal gospodar, ki so mu bili podložni – zato je njihova naselbina dobila ime Podlož.

Druga zgodba pravi, da so v tiste kraje prišli ljudje od drugod in toliko časa žgali apno, da je nastalo lepo očiščeno polje, saj so v opliencah v živo apno predelali vse kamenje. Naselili so se za zmeraj, obdelovali polje in tako je nastal Podlož. Ali pa so si na tak način naredili polje kar tisti kaznovani tlačani, ki jih je tja poslal grof?

Bilo je v prvem razredu, ko smo za domačo nalogo dobili spis o vojni. Pisali smo vse mogoče – o junaštvih in trpljenju naših staršev in sorodnikov, o svobodi in prihodnosti. Te spise smo potem brali v razredu in – lej ga zlomka – sošolkin spis je bil skoraj prav do besede tak kot sestavek v zadnji številki Cicibana, ki sem ga zmeraj skrbno prebrala. Jaz, pravičnica, sem jo nemudoma zatožila, da je spis prepisala iz Cicibana … A učiteljica me ni hotela slišati, ni je okregala in kaznovala, čeprav drugače prepisovanja ni dovolila za vse na svetu. Bila sem jezna – zakaj ona lahko prepisuje, jaz in nihče drugi pa ne?! V spisih smo si lahko izmislili karkoli, se zlagali, če ni šlo drugače, samo prepisovati – to pa ne.

Čez leta mi je povedala svojo plat zadeve: njen oče je bil med vojno skrivač in po njej tudi ni odobraval novega sistema, zato ni mogla pisati o njegovih junaštvih, ni pa se ji zdelo prav, da bi si kaj izmislila, zato je poškilila v Cicibana. Učiteljica Benčinova, ki nas je vsakega poznala do prababice, jo je razumela in zato ni hotela slišati mojega špecanja … Jaz sem dogodek hitro pozabila, sošolka pa do danes ne.

Sliko je čez čas raziskovalka poslala tudi dekličinim staršem in ko se je ta zagledala, se je naprej zgrozila nad svojim strganim fiertaham, ki ga je enako kot vrstnice dosledno nosila – ampak kar je bilo, je bilo. Njena obleka je res delavniška, a skrbno izdelana: predpasnik ima ginero iz blaga s podobnim, ujemajočim se vzorcem, zgornji del, modrc, pa je opucan s krepienčki. Tudi poletna oblekica iz potiskanega bombaža ima ob vratu drugobarvno obrobo.

To, kar deklica drži v rokah, pa ni model za peko štruc, ampak posoda za kuhanje šunke ali krače. Narejena je bila iz težke pločevine, na obod je bilo pritrjeno ovalno dno. No, mogoče so v njej tudi kdaj kaj spekli, morda res pogačo za poroko ali porodnico – ali pa so posodo kako drugače uporabili.

Raziskovalka je takrat ob prihodu vprašala, ali imajo pri hiši kaj starega in peljali so jo na podstrešje, kjer je kar dolgo ostala in med drugim našla tudi to, kar drži deklica v rokah. Poleg ovalne posode ima v drugi roki nedajlajne v špriklah – z maso za klobase nadevano danko, kot piše ob sliki. Enako se nadeva tudi mehur ali želodec.

Da se je taka mesnina pravilno posušila, so jo svežo dali za kak dan v tiehto – jo obtežili, da se je sploščila in spustila vodo, potem pa povezali v šprikle, da je med sušenjem ostala lepo tanka. Tako se je površina povečala, sušenje okajene mesnine je potekalo hitreje in bolj enakomerno, verjetnost, da bi se v sredini pokvarila, je bila manjša. Tudi barva mesa je ostala lepo rdeča. Sušenje je ob skrbnem nadzoru trajalo kar dolgo, več mesecev, pred otoplitvijo vremena pa so suhe mesnine pobrali iz diere, zavili v časopis, jih zložili v mrzlo krušno peč in zasuli s pepelom. Nekateri vsaj, drugi so jih shranili v suhi, hladni in temni kašči ali skrinji …

So pa Poljanci radi pripovedovali zgodbo, kako je pri neki družini ob kolinah ostalo preveč sesekljanega mesa za klobase in niso imeli več ne črev, ne želodca, ne mehurja. Kaj pa zdaj? In so se domislili, pa so nadelali kar Johanine gate, ki so se sušile na plotu. Ali je bilo smeha še leta in desetletja po tem! In nihče ni več imel skrbi, kaj če bo pri klanju prašiča zmanjkalo črev: “Bomo pa Johanine gate nadelali!” so rekli. Pa mogoče sploh ni bilo res tisto o prvih Johaninih gatah … So pa mogoče to reč slišali prav tja noter na Nemško, kjer še dandanašnji – in zlasti dandanašnji – lahko kupite mesnine, zašite v bombažno tkanino namesto v čreva.

Vaško znamenje, Bugec na vasé, je slikan v hrbet, tam daleč pa se vidi moška postava v delavniški opravi, verjetno pokrita v platneno delavsko kapo. Zadaj se vzpenja hrib, ki se imenuje Hrib.

Na veliki sliki se vidi lepo v vrsti del nekdanjih podloških domačij: Baragova, Tumča, Matjonova, Špeharjeva, Miklova … Znamenje sredi vasi, križ ali Bugec nima kakšne posebne zgodbe za seboj, postavljen je bil najbrž, da bi varoval vas in prebivalce opominjal k ponižnosti in ljubezni do bližnjega. Še en čisto podoben križ stoji na ravnini pred vasjo, Bugec pr Dolini se mu reče, ker se senožeti tam poleg imenujejo Dolina – to je kmalu potem, ko se je stara pot iz Loža razcepila z enim krakom proti Podložu, z drugim k Sveti Ani … Tistega Bugca je nekdo postavil zaradi zaobljube, a se je pozabilo kdo in zakaj …

Izkupiček za svinjsko kožo je v najboljših časih pokril stroške za čreva, špine, klavca in sol, pozneje pa je cena tako padla, da so kožo nesli prodat samo zato, da je ni bilo treba zavreči. Nekateri so spet začeli delati klobase kuožarce in so zato zaklano žival poparili, nadrgnili s smolo kolofonijo in ščetine zelo natančno postrgali in očistili. Šele nato so kožo odrli, skuhali, zmleli, dodali nekaj mesa in slanine, sol, poper in česen ter napravili klobase. Te so na hitro okadili in nekoliko osušili, potem pa kmalu pokuhali, takoj za klobasami iz pljuč. Babnopoljci v Bukovici so kožarice s kislim krompirjem tradicionalno jedli o božiču po polnočnici.

Za klanje prašiča so bile potrebne obsežne priprave, saj je bilo delo zahtevno in pomembno. Že teden prej se je pripravljalo začimbe: sol, črno meto, majaron, poper, česen, čebulo. Kupiti je bilo treba kašo in riž, za velike ljubitelje klobas tudi dodatna čreva in kolofonijo, napraviti ali kupiti špine pri kom, ki jih je imel za prodajo … Izposoditi si je bilo treba stou, se dogovoriti s klovcam in najmanj štirimi možmi za držat, zagotoviti dovolj šnopca, nekaj črnega vina in dovolj velikih posod za vse mesovje, ki ga je bilo potem treba spraviti v red. Gospodinje so si našle kakšno prijateljico, sosedo ali sorodnico za čejva prat, da je naporno, zahtevno in odgovorno, pa zelo zoprno delo v ledeni vodi hitreje minilo. Nekatere gospodinje so tudi za kri mešat prosile kakšno bolj trdno žensko, kajti sodelovati pri klanju živali, ki se jim je v dolgih urah krmljenja, nege in skrbi priljubila, je bilo zanje preveč. Čeprav so bila taka čustva nekdaj luksus in znak mehkužnosti, so si jih nekatere vendarle dovolile … Moja tašča je pripovedovala, da se je morala iti zmeraj kam skrit, da ni slišala cviljenja živali.

Jaz se ne spomnim, da bi kdaj rekli, da je praznik, ko smo klali prašiča, kvečjemu pomembno delo, ki se je začelo že v jutranjem mraku in trajalo še najmanj ves naslednji dan. Možje, ki so prišli držat, so začeli s štamprlom šnopca, potem so šli po pujsa, ki je seveda jokal, da je šlo skozi ušesa in srce. Odtekajočo kri je bilo treba prestreči v posodo, jo mešati, da se ni strdila in potem postaviti na toplo, najbolje kar na peč, dokler je klouc ni rabil. To je trajalo kar nekaj časa, saj je naprej razdelal žival: odrezal in obesil glavo, odrl kožo, obesil žival in odprl drub, obesil pljuča, izločil želodec, vranico, ledvice in mehur, izločil jetra, kjer je skrbno izrezal žolč, dal zavezana čreva v škaf in razsekal meso na dve polovici, da se je hladilo. Gospodinja je prišla po kos jeter, ki jih je pripravila za malico v zosu ali pražena na čebuli, poleg je postregla svež kruh, ki ga ta dan ni smelo manjkati, pa kaj za popit. Če je bil klouc ljubitelj maliganov, je bil od tu naprej včasih že precej vinski in se mu je zato kdaj vsulo tudi premalo ali preveč soli in popra v klobase …

Še pred malico je klouc s črev obral obačouno ali čejvno mast in jih pripravil za pranje, da so šle ženske z njimi čimprej k potoku, kajti po malici je že začel delati kravice, ki so jih ženske takoj skrbno in pravilno skuhale in dale hladit … medtem so se skuhala in zmlela jetra in pripravila maščoba ter začimbe za te bajle klobase. Pri črnih klobasah ni smelo manjkati črne mete – ruonte na Babnem Polju – in/ali majarona, pri belih pa ne česna, ki je od prejšnjega dne čakal namočen v litrskem loncu. Česnovo vodo je mesar porabil za mesiene klobase, goščo pa za te bajle …

Ker ni bilo hladilnikov, so te čarne in te bajle klobase, ko so bile kuhane, zložili narazen kam na hladno – na podstrešje ali v hladno klet. Treba jih je bilo kmalu porabiti in prva peka se je zgodila že za večerjo. Takrat so dobile tudi oceno: so primerno slane, dobro dišijo, so ravno prav mastne, sta bila riž in kaša prav kuhana, da niso klobase preredke ali da ne pokajo? Slabe klobase so bile sramota za hišo in klouca. Ta jih je poleg prate nekaj dobil za luon, po dve ali več – odvisno kaj in koliko so imeli v dobrem – so jih dobili sosedje: tisti, ki so posodili stou, tisti, kamor smo hodili po mleko, pa še vsi, ki so tudi nam poslali koline in še kdo. Tako se ni moglo zgoditi, da bi se klobase pokvarile, pa še vsi v vasi smo jih bili   siti vso zimo. Danes je klal ta, jutri drugi. Po pripovedovanju so poprejkedaj pojedli in razdelili tudi guodlo, v boljših časih so je bile deležne živali, posebno če je bila redka in ne preveč mastna …

Nekoč, že davno, v prvi polovici petdesetih let, je šel paket s prato in klobasami z avtobusom k tetam v Ljubljano. Kako so se dogovorili, da je ena od tet prišla točno določenega dne k avtobusu po paket, ne vem, najbrž je bilo kar nekaj dolgoročnega načrtovanja in dopisovanja. Je morda morala priti večkrat vprašat … ? Je pa potem okoli novega leta po obratni poti poslal Dedek Mraz iz Ljubljane za ta malo škatlo za čevlje, iz katere se ji je potem prikazala prva pomaranča v življenju, prvi arašidi, ki se jim je takrat reklo kikiriki, velika, dišeča in dragocena jedilna čokolada, ki je tehtala 100 gramov in knjižica z neverjetno lepimi slikami z naslovom Sneguljčica, ki se je ni bilo mogoče nagledati in naposlušati še nekaj generacij …

Kajpada bi bilo mogoče napisati še cel roman o tem, kako se pere in žlajma čreva, kako se cvre in shranjuje mast, kako suši meso in kako ima potem vsak udek svoj gudek. Pa lokalni recepti za to ali ono vaško ali hišno posebnost tudi niso kar tako – a naj ostane kaj še za drugič…

S črev, ki jih je klouc pazljivo zavezal, da ne bi onesnažil zunanje, čiste strani, je obral maščobo ter odstranil salo in mrene, ki so jih držale skupaj. Zdaj so bile na vrsti ženske: v škafu so jih odnesle k potoku ali – če res ni bilo druge izbire in je bilo vode na pretek – k vodnjaku in začele: z ostrim nožem so odrezale kak meter črevesa in ga pazljivo izpraznile ter splakovale v čisti tekoči vodi toliko časa, da je bila notranjost čista. Nato so črevo obrnile in odstranile sluz, ki se je še držala ter ga odložile v pripravljeno posodo. Zelo je bilo treba paziti, da ne bi po nerodnosti tanke opne predrle in česa umazale – taka čreva niso bila uporabna. Včasih je bila stena zelo tanka in se je strgala že pri premikanju. Da bi bilo to delo lažje, so nekateri žival dan pred zakolom nehali krmiti. Enako so očistile tudi želodec in mehur.

Ko so bila čreva oprana, jih je klouc – ki največkrat sploh ni bil poklicni mesar, ampak le moški, ki je bil tega dela vešč – čreva ožlajmal: z lesenim nožem ali robato gladko palčko je previdno ostrgal zdaj zgornjo, prejšnjo notranjo plast črevesa, tako da je ostalo le čisto vezivno tkivo in ni bilo ničesar več, kar je bilo v stiku s črevesno vsebino. Takšna čreva so v vodi skupaj s koščki olupljene čebule počakala na svojo nadaljnjo usodo – polnjenje z maso za krvavice, jetrnice, kožarice, pljučnate ali mesene klobase.

Ni čudno, da nekateri trdijo, da kralj živali ni lev, pač pa prašič! Kako do zadnjega vlakna so prav pobožno porabili vse od njega! Samo parklji so ostali in – po temeljitem obiranju in obkuhavanju – še kosti, pa nič drugega, tudi ščetine so porabili. Ko se zdaj bašemo s svinjino iz mesnice, se ne spomnimo več, s kakšno pobožnostjo in hvaležnostjo so včasih ravnali z mesom domačega prašiča, kako skrbno uporabili vsak grižljaj …

Vsak udek ima svoj gudek, se je reklo – vsak kos se porabi ob določeni priložnosti: klobase so pojedli še pozimi skupaj z zeljemin in krompirjem – najprej bele in črne, nato pljučnate in kožarice, mesene klobase in špeh pa so čakale za kakšno težje delo – gozdarsko malico na primer ali za prebolevnika, ki ga je bilo treba okrepiti, pa so mu košček ocvrli skupaj z jajcem. Ušesa, rep in parklje so pokuhali v kavri in ješprenju, morda poleti naredili tudi žieuco. Opečena mesena klobasa z jajcem in kruhom je služila kot sijajen nadev za žinkrofe, ki so jih dobili kosci skupaj z enolončnico iz zelja, krompirja in fižola. Košnja in žetev sta pobrali tudi pleče in druge manjše kose suhega mesa. Šunko, želodec ali mehur so pojedli za veliko noč in druge velike praznike. Masti za zabelo je bilo pri vsakem obroku le toliko, da je zacvrčalo, če ni bilo ravno kakšnega garaškega dela pri hiši. Skrbna gospodinja, ki je zredila “kot konje” velike in debele prasce, ki so imeli za štiri ali pet prstov špeha in je z živili varčno ravnala, je imela vsega ravno prav do naslednjih kolin, mogoče je kak liter masti celo prodala ali podarila …

O svetem Antonu, ko so imeli ate na Poljanah god, so morali mama zmeraj skuhati svinjsko glavo. Z veliko slastjo so si ate privoščili čike – maščobo s svinjskega obraza, da je bilo vse mastno in se jim je cedilo po bradi … O sveti Marjeti pa so mama na masti ocvrli tašce za svoj god, da so lahko dali, če jim je kdo prišel voščit. Pa lipov čaj.

Gospodinje so nasušile polne skrinje sadja, so pripovedovali. Veliko hiš je namreč imelo lepe sadovnjake, saj sta tako Stara Jugoslavija in pred njo Avstro-Ogrska pospeševali sadjarstvo, omogočali ugoden nakup sadik in v šolah poučevali o umnem sadjarjenju ter drugih gospodarskih rečeh. Mnogo šol je imelo svoj vrt in sadovnjak, kjer so se učenci med drugim učili sajenja, cepljenja, nege in oskrbe sadnih dreves. (Učili so jih učinkovite samooskrbe, a ne da?

*

Moj oče je velikokrat pripovedoval, kako jih je na Gornjem Jezeru o tem učil učitelj Lado Furlani, ki je tiste čase prišel čez mejo v Jugoslavijo iz primorskega Štandraža. Čez leta je učil tudi mene in zatem še mojega sina … Znanje iz tistih dni je oče s pridom uporabil na domačem vrtu, ko so v času velike krize Mramorjevi otroci željno pričakovali vsak sadež posebej: najprej drobne češnje črnice, za katere so tekmovali s kosi, potem mirabele v juliju, nato cibore ali grehke ali kakor so že rekli tistim malim češpljicam. (Šele pred nekaj leti se mi je posvetilo, zakaj so dedci tudi mladim dekletom radi rekli cibore …). Za njimi so prišle debelejše ringlote, kmalu tudi zgodnji beličniki, vmes še ribez in nato vse po vrsti: careviči, kosmači tja do zimskih sort – železnikarja in krivopeclja ter čisto nazadnje bobovca. Imeli so tudi slive, hruške in orehe. Hruške cepljenke so bile zelo v časteh – medenka, viljamovka in cukrenka; tepke, moštarice in drobnice malo manj. Nasušili so vreče škundrov, sliv, hrušk in orehov, nekaj so stisnili za mošt in jeseh, vse ostalo namočili za šnopc, ki so ga potem počasi kuhali pozimi in včasih kar sproti tako množično pokušali, da ni bilo kaj shraniti … Nekaj teh krepko čez osemdeset let starih dreves na Jezeru še vedno obilno rodi vsaj vsako drugo leto, kljub desetletni zapuščenosti in žledu, ki jih je močno razredčil in poškodoval.

*

Ko sem bila majhna, me je oče včasih posadil na rumeni otroški sedež iz lesa, ki ga je sam izdelal in pritrdil na svoje kolo. Sedež ni imel naslona, je pa bil vseeno udobnejši kot gola štanga. Na njem sem sedela, se kot klop oprijema bilaunce in držala noge skrbno na nastavke vilic prvega kolesa, da ne bi noga zašla med špice in bi oba padla.

Tako sva se pripeljala na Jezero, na očetov dom. Po začetnih pozdravih je bilo treba takoj na vrt. To je postalo prav nekak obred, potekalo je vedno enako, počasi in med tihim kramljanjem. Šli smo v gruči zlagoma z dvorišča čez vaško pot navzdol mimo hiše tete Neže in Županovih: oče, teta Štefka, stara mama, ki je bila že zelo bolna, sestrična Zdenka, jaz in rjavi pes Rufi … Skupaj smo potem obhodili ves vrt, se ustavljali pri posameznih drevesih in poslušala sem očeta in teto, ki sta gledala v krošnje in ugibala ali bo kaj pridelka. Teta je podrobno poročala, katero drevo je cvetelo in koliko časa, katero je cvetelo v dežju ali sploh ne in ob koncu sta zaključila: “Letos bo pa veliko!” Ali pa: ” Za silo ga bo! ” Včasih pa: “Letos ne bo pa prav nič!” in sta bila žalostna zaradi tega.

Stara mama je medtem nama s sestrično kazala rože v travi: trobentic ni bilo več, cvetele pa so marjetice in spominčice. Potem je nenadoma zapela s tresočim starčevskim glasom, ki pa je bil visok in je pravilno zvenel, besedilo pa je izgovarjala jasno in razumljivo: “Jaz pa grem na zeleno travco, trgat rožce za mojo mamco …” Melodija se je dvigala in spuščala, besede so se ponavljale in valovale skozi jasni pomladni dan … To je moj najbolj razločen in čist spomin na staro mamo, ki je bila potem vedno bolj bolna in je umrla skoraj natanko na najin skupni rojstni dan, ko me ni bilo več doma in nisem mogla niti na pogreb … Takrat pa je nagovarjala tudi naju z Zdenko, naj zapojeva, pripevati je začela še teta Štefka s svojim sopranom in tako smo mrmraje pesmico pod tistimi lepimi drevesi zrle v travo, kjer so cvetele prav take rožice, o kakršnih govori pesem …

Šele potem smo šli v hišo, po ozkih stopnicah gor v cimrc, kjer sta živeli stara mama in teta. Tam je teta v nenavadni zidani peči, ki se je rada kadila, na majhnem rinku skuhala zoc, nam ga nalila v porcelanaste lončke in osladkala s kockami iz pločevinaste škatle: vsakemu eno. Kocke je dobila od sestrične iz Amerike in uporabila jih je samo, kadar je prišel kdo na obisk… Kava je bila brez mleka, prosojna kakor lončki, v katerih se je hladila in dišala je neverjetno lepo, čeprav je bila samo kavni nadomestek iz domačega ječmena. Ko se je ohladila, je bila čudovita: sladka, grenkljata in osvežilna. Še vedno čutim tisti vonj, ki prihaja iz lončka z modrimi pikami – porcelanastega – ne plehnatega kot doma – takega, ki ni smel pasti iz rok, ker bi se razbil in so ga imeli še izpred vojne. Tudi žličke, ki se je svetila, kot bi bila srebrna, se živo spomnim: imela je tri ali štiri vzdolžne okrasne črte do polovice reclja, potem pa dve kratki prečni – lepa je bila, veliko lepša od moje aluminijaste doma in med mešanjem je v lončku prelepo cingljala, jaz pa sem skušala iz tekočine z njo pobrati zrnca sladkorja, še preden bi povsem izginil …

*

Ko je čez leta umrla tudi teta Štefka, je v njeni skrinji med drugo zapuščino ostala vrečka posušenih hrušk medenk. Tiho in pobožno so si jih razdelili dediči, vsem enako – točno tako kot bi želela rajnica …

Zadaj se na sliki vidi tudi Mercinova hiša, za starotrške razmere pravzaprav vila, na obzorju pa hrib Mali vrhek, na katerem – kot so pripovedovali – je nekoč davno stal samostan. Nanj sem šla menda samo tistikrat, ko smo v šestem razredu imeli na športnem dnevu orientacijski pohod, ki je bil markiran s papirčki od bonbonov … zamerilo se mi je: tisti, ki je markiral, je jedel bonbone, mi pa smo morali lačni in žejni riniti v hrib skozi tisto trnje … Zdaj je pod Malim vrhkom obsežno naselje, ki je začelo rasti kmalu potem, ko je bila posneta ta slika.

Cesta mimo Kolajeve hiše je bila takrat, ko sem hodila v prvi razred, še makadamska kot vse ceste daleč naokoli in tudi plotovi so bili vsevprek iz mužlarjev, le najimenitnejše hiše so imele kovinsko mrežo. Na tej sliki se zdi, da je cesta že asfaltirana, rob ceste pa podpira nizek zid s kovinsko ograjo, ki pa je bila tako raztrgana, da že dolgo ni zadrževala ničesar več.

Daleč zadaj se vidi razvalina Loškega gradu in čisto na levem robu slike delček krošnje prve od treh lip pred Ljudsko šolo. Stoji le še ena, a ne vem ali je to tista, pod katero so zakopali steklenico z imeni prvih učencev in učiteljev ob odprtju Ljudske šole nekoč davno pod rajnko Avstrijo.

V ozadju slike je mogočna in magična Racna gora s svojim grebenom in zaraščajočimi se košeninami, starega dela Markovca in Vrhnike pod njo pa ni mogoče niti slutiti, le na desni se med krošnjami hrušk vidi bližnji Jurkov skedenj. Racna gora je fantastična: pri nogah ji izvira reka Obrh, ob kateri strašijo Krvavo stegno, Mrdalo, Drugumuru in Ventigotris pa še kdo. Iz njenih številnih lukenj so v sivi davnini – kadar je po dolini naraščala voda – izletale jate (črnih) rac, kajti gora je votla in kdo ve, kaj je vse v njej … tako so mi povedali. So bile to tiste race, ki po starih verovanjih pospremijo dušo umrlega v onostranstvo?… Po škuotlah na Racni gori je ltuarn izlegal svoja jajca in kadar je bil jezen, ker so otroci nagajali, je letal okoli in z repom delal tako sapo, da so se hiše na Knežji Njivi podirale … Ob spomladanskem enakonočju sonce vzide natanko izza vrha Racne gore, ki je najvišji vrh na vzhodu čarobne Loške doline … In vrh Racne gore je čudno lepo poravnan, pa velik kup zloženega kamenja je tam, da se sanjaču moje sorte kar zvrti od ugibanja: so se tukaj davni predniki zbirali in častili svojo boginjo Retijo ali koga drugega, so izvajali mistične obrede, da bi pridobili sile narave na svojo stran in odvrnili zlo, ali pa je prostor kdo ve kdaj in kolikokrat služil le za opazovanje in obrambo? Za protiturški obveščevalni kres? … Pa vas Retje na vzhodni strani Racne gore – se tako imenuje zaradi izdelovalcev ret ali zaradi boginje Retije?! Hej, kako skrivnostno! Polovnikov stric se je spomnil tudi začetka neke stare pesmi, ki daje še drugačen namig: “Na Racni gori grad stoji …” Le kaj je bilo v resnici?!

* * *

Detelja je bila tistega leta 1962 najbrž pokošena že s kosilnico na konjsko vprego ali celo prvo motorno. Ko smo se mi priselili v Markovec, pa so se poleti zgodaj zjutraj po travnikih še oglašale kose: “Ke-se-le-ke, ke-se-le-ke!” se je razlegalo, ko so jih brusili, ob večerih pa je bilo po vsej vasi slišati klepanje, saj je moralo biti orodje brezhibno pripravljeno za naslednji dan.

Tak rzieune stou kot je na sliki, je imela skoraj vsaka hiša. Naš ata ga je naredil sam kot vse drugo pri hiši. Na njem je natke špiču, izdeloval štile za razno orodje ali šprikle kot mož na sliki, skratka obdelaval najrazličnejše kose lesa. Preprost, a domišljen lesen mehanizem omogoča, da je kos lesa mogoče trdno držati in ga hkrati obdelovati. Samo nogo je treba odmakniti, pa se les lahko obrne in obdeluje naprej na drugi strani. Trščice, pravzaprav oblanci, lubje ali odrezki so idealni za pripravo ognja v štedilniku ali peči, kadar stou ni bil zaseden, pa smo se na njem radi afali otroci in pomerjali ali imamo že dovolj dolge noge, da bi dosegli leseno stopalko.

Pozimi je bil rzievni stou včasih kar v hiši – pri Lohnetovih je že bilo tako, ker so moški – oče, Matevž in Andrej – pozimi delali svoje slavne grablje, ki so jih spomladi prodajali noter do Metlike. Prepoznavne so bile po majhni teži in skrbni izdelavi, trdnosti in majhni rdeči rožici na razcepu grabeljšča. Vsak izdelovalec grabelj je namreč imel svoj znak … Oče so imeli po okoliških hribih ogledano vse grmovje, kjer je rasla primerna leska za grabeljšča – ravna in gladka pa brez grč je morala biti in ravno prav debela; pa dren za zobje in jesen ali javor za čeljuste so potrebovali.

Zdi se mi, da je bilo zgodaj spomladi ali morda pozno jeseni, ko so oče vsako leto, opirajoč se na kljukasto palico, na rami z Markovega hriba pritovorili težko butaro kakih desetih leskovih palic, bolje količkov, že prirezanih na pravo dolžino, iz katerih so potem, ko so se nekoliko olupljeni temeljito posušili, delali grabeljšča. Pravzaprav ne vem zagotovo, ali so bila grabeljšča res najprej posušena ali pa so na koncu na tri dele razcepili še svež les … No, včasih sta s sinom šla po grabeljšča tudi z uolakam. Velikokrat sem posedala v njihovi hiši in štibelcu, ki sta čez zimo postala delavnici z vierštatam, rzieunem stualam, ročnim strojčkom za drakslajne zob, mnogimi dletci, žagami, kladivci, nožički – krievčki in foučki, pleški, cvekki in kdo ve čim še. Medtem, ko so mati molzli v štali in sem jaz čakala na svojo kanglico mleka, so oče vedno znova pripovedovali o soški fronti in reki Piavi, o nekom, ki je tako ognjevito recitiral Gregorčičeve pesmi, da so vojakom prišle solze v oči, o šalriše pokzotl numer cvancik, o šicngrabnih in mašingvieru, s katerim so zaslužili veliko srebrno medaljo, ko so streljali po Italijanih, pa o generalih Borojeviću in Maistru, s katerim so šli na Koroško, o feldveblih in čeladah s fiederpušam. Po nemško so opisali sestavne dele šnelfajerce in razložili vse vojaške komande tistega časa. Na koncu so pristavili: “Ja, če Avstrija ne bi šla cu grund, bi mi imeli rento! Tako nimamo pa nič!” In so se smejali.

Da je bila dajlounška obleka umazana, je bilo samoumevno in to ni nikogar motilo, še več, možaki so se včasih branili dati zašpehane cunje s sebe, češ da so bolj tople kot sveže oprane … mogoče pa se jim samo ni ljubilo preoblačiti, ali pa jim je bilo škoda mila, praška in vode.